»Najbolj sem dvomila, kako prikazati dopisovanje med njo in Kersnikom, ker je bilo to temeljno obdobje v njenem življenju. Vse, kar je Marica potem bila, je pogojevalo to obdobje, ta dvoletni odnos med njima. On je napisal njej 50 pisem, ona pa njemu 100.«
»Mož ji ni dovolil delati. Ko ga je enkrat prosila, naj nekaj odnese v tiskarno, ko je še urejala, ji je rekel: 'Pa kako, ti se družiš s samimi moškimi!' Veliko si je namreč dopisovala z različnimi ljudmi, s pesniki, pisatelji, drugimi uredniki.«
»Vodilo mi je bilo, da se mlada in starejša Marica prepletata v dialogu, da so zaključene celote, ki doprinesejo gledalcu določen akcent, vpogled v dogajanje. Fokus je bil prikazati jo kot žensko, ki je živela v tem določenem času, poskušala bila pripravljena narediti nekaj več, se izpostaviti, preseči dogajanje v svoji okolici in uresničiti, kar je želela.«
»Vse scene, ki jih je posnela Lučka Počkaj, smo naredili v našem studiu, morali smo dobiti posebno dovoljenje zaradi epidemije. Na koncu smo posneli v rekordnem času, v dvanajstih urah. Snemanje je bilo zelo zahtevno zaradi mask in vsega v zvezi z epidemijo. Lučka je vse izpeljala z izjemno potrpežljivostjo, igralsko ustvarjalnostjo, trudom in izredno koncentracijo.«